GRADOVI IN UTRDBE (GU)

Slovenija, mejna dežela po antonomaziji, je neke vrste stičišče romanskega, slovanskega in germanskega sveta. Na njenih mejah se mešajo jeziki in kulture, pretakajo se čez mejo v eno ali drugo smer, podobno kot njeni razgledi in njena geografija – izmenjavajo in združujejo se gorata območja, kraške doline in obala severnega Jadrana. Zgodovina tega območja, še posebej pa zahodnih meja, proti morju in Italiji, je zgodba o stikih, izmenjavah, pa tudi sporih, nezaupanju in obojestranskemu nadzoru, kjer so se male občine ob obali, podrejene Benetkam, pazljivo ozirale proti zaledju, kjer so majhne skupnosti ali neodvisni veliki gospodje iskali možnosti potrditve in zagovarjali lastno neodvisnost ali še preprosteje, se borili pred povsod prisotno turško nevarnostjo. O vsem tem danes pričajo ostanki ali čudovite stavbe – gradovi, stolpi, obzidja. Piranskemu benečanskemu obzidju iz 15. stoletja, s sedmimi stolpi, ki so se ohranili skupaj z Rašporskimi vrati, se kot protiutež postavlja srednjeveški grad Socerb na kraškem robu, nad Tržaškim zalivom, in stolp v Lokvi, oba kot limes, ki ga morda določa bolj narava kot pa človek, zrasla pa sta z nalogo obrambe pred Turki. Bolj v notranjosti veličastni Predjamski grad spominja na romantične podvige roparskega viteza Erazma Luegerja – Predjamskega, borca za lastno neodvisnost, medtem ko gradova Rihemberk in Štanjel, oba sta zgrajena na obzidju iz rimskih časov, pričata o strateškem pomenu doline reke Branice.

Grad Rihemberk / Štanjel

CENTRI ODLIČNOSTI (CO)

V zahodni Sloveniji imajo okolje, kultura in arhitektura pogoje za izjemno medsebojno dopolnjevanje, kar lahko povzamemo s celim seznamom krajev in njihovih posebnosti. Ti kraji lahko v popolnosti izrazijo bogastvo in privlačnost tega območja, ki je mejno – zemljepisno, kulturno in jezikovno. Kot protiutež istrskim obmorskim mestecem, prepojenim z beneško kulturo in arhitekturo, so kraji na Krasu, obdani z vinogradi ali naslonjeni na blage gričke, stoletni konjerejski tradiciji v Lipici so za protiutež stare piranske in izolske soline; renesančna arhitektura dvorca Zemono pri Vipavi najde odmev v strogem obzidju tabora v Hrastovljah. Ti zadnji zgradbi nam pripovedujeta najprej o bistvu prefinjenega naroda, ki naseljuje območje, ki se stika z italijansko in germansko kulturo; in potem pripovedujeta o strahu in trmi ljudstva, ki živi na območju, ki je bilo zgodovinsko vedno na prehodu; razmere, ki jih utegne razložiti izredna metafora (življenje kot pot do smrti), kot jo posredno izraža mrtvaški ples, naslikan v romanski cerkvici sv. Trojice iz 16. stoletja, znotraj taborskega obzidja.

Lipica / Piran

Več o projektu TUDESLOVE II.