-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------Objava: 11.1.2010 Avtor: Andrej Raspor Naslov članka: Pregled pravne ureditve napitnin v gostinstvu s poudarkom na različnih delitvah napitnine (Primerjalna analiza) Ključne besede: natakarji, napitnina, gostinstvo, obdavčitev.
Povzetek V prispevku predstavljamo pravno ureditev napitnine v gostinstvu. Predvsem poskušamo poiskati ključne razlike z bolj poznanimi – napitninami krupjejev, ki so praviloma vedno v celoti evidentirane in se od njih plačujejo vsi davki in prispevki na plačo. Gostinska napitnina, za razliko od napitnine igralnih miz, družbeno ni tako razširjena in je v nekaterih državah zelo redka oz. nezaželena. V teh državah predstavlja zelo majhen delež sive ekonomije, zato ne čutijo potrebe po njeni ureditvi. Zgodovinski razvoj nastajanja in uveljavljanja gostinske napitnine je narekoval, da gostinska napitnina ni prihodek gostinskega obrata. Delitev le-te je v večini držav odvisna od zaposlenih samih oz. v manjši meri dogovorjena z upravljavci gostinskih obratov. Zaposleni so do nje, v večini držav, upravičeni neposredno. Posredno jo lahko ureja davčna zakonodaja. To v praksi pomeni, da bi jo morali zaposleni evidentirati v svojih letnih davčnih napovedih, vendar so utaje davkov iz tega naslova relativno prisotne. V preteklosti so lahko imeli napitninski delavci tudi znižano plačo. Te ureditve so države postopoma odpravile. Tam, kjer so zakonodajalci vzpostavili kontrolo nad zbrano napitnino, je zakonodajalec predpisal minimalno napitnino, ki jo je delodajalec dolžan izplačati zaposlenim. Taka ureditev je pripomogla k temu, da delodajalci bdijo nad prihodki natakarjev iz napitnine, saj morajo sicer sami pokriti manjkajoči znesek. Istočasno pa morajo pokriti prispevke na napitnino. Izoblikovale so se tudi različne ureditve delitve napitnin. Od tega, da zaposleni prejemajo zgolj svojo napitnino, pa do tega, da se napitnina razdeli med vse osebje v lokalu.
Članek v celoti objavljamo spodaj |